Velja za Fordov senzor tlaka goriva 55PP22-01 9307Z521A

Pri testiranju ECU bodite pozorni na naslednje točke:

① Izklopite stikalo za vžig: odstranite vtič ECU. ② Vklopite stikalo za vžig: z multimetrom preverite napajanje ECU. Napetost med nožicama 2 in 3 vtikača ECU ter napetost med nožicama 1 in 2 ne sme biti nižja od 11 V, sicer preverite vezje.

2) Zaznavanje senzorja temperature hladilne tekočine ① Pregled ožičenja: Izklopite stikalo za vžig in odstranite čep s 4 luknjami senzorja temperature hladilne tekočine, kot je prikazano na sliki 2-36. Preverite, ali je v žici med 3. luknjo vtikača s 4 luknjami senzorja temperature hladilne tekočine in 53. luknjo vtičnice ECU prekinjen tokokrog (upor žice ne sme biti večji od 1,5Ω) in ali žica je v kratkem stiku na pozitivni pol napajalnika (upor naj bo neskončen). Preverite, ali je med prvo luknjo vtikača s 4 luknjami senzorja temperature hladilne tekočine in 67. luknjo vtičnice ECU odprt tokokrog (upor kabla ne sme biti večji od 1,5Ω). ② Pregled delovanja: Izklopite stikalo za vžig, odstranite senzor temperature hladilne tekočine, postavite senzor temperature hladilne tekočine v skodelico z vodo in uporabite multimeter, da zaznate upor med nožicama 1 in 3 senzorja temperature hladilne tekočine. Ustrezne vrednosti temperature vode in odpornosti morajo ustrezati vrednostim, prikazanim v tabeli 2-19. Tabela 2-19 Ustrezna tabela temperature in upornosti senzorja temperature hladilne tekočine

3) Pri zaznavanju senzorja položaja motorne gredi (senzor hitrosti motorja) bodite pozorni na naslednje točke: ① Izklopite stikalo za vžig: odstranite beli čep s 3 luknjami senzorja položaja motorne gredi (senzor hitrosti motorja). ② Preverite upor med čepi: Kot je prikazano na sliki 2-37, mora biti upor med luknjama 1 in 3 (ozemljitev) ter med luknjama 2 in 3 (ozemljitev) neskončen. Preverite upor med nožico 1 in nožico 2 senzorja, ki mora biti 450 ~ 1000 Ω. Načelo delovanja razširjenih podatkov večinoma daje impulzni signal (približen sinusni ali pravokotni val). Metode za merjenje vrtilne hitrosti pulznega signala vključujejo: metodo frekvenčne integracije (to je metoda pretvorbe F/V, katere neposredni rezultat je napetost ali tok) in metodo frekvenčnega delovanja (katere neposredni rezultat je digitalen).

V tehnologiji avtomatizacije obstaja veliko meritev vrtilne hitrosti, linearna hitrost pa se pogosto meri posredno z vrtilno hitrostjo. DC tahogenerator lahko pretvori vrtilno hitrost v električni signal. Tahometer zahteva linearno razmerje med izhodno napetostjo in hitrostjo vrtenja ter zahteva, da je izhodna napetost strma in da sta časovna in temperaturna stabilnost dobra. Tahometer lahko na splošno razdelimo na dve vrsti: tip DC in tip AC. Senzor hitrosti vrtenja je v neposrednem stiku s premikajočim se predmetom. Ko je premikajoči se predmet v stiku s senzorjem vrtilne hitrosti, trenje poganja valj senzorja, da se vrti. Rotacijski senzor impulza, nameščen na valju, pošilja vrsto impulzov. Vsak impulz predstavlja določeno vrednost razdalje, tako da je mogoče izmeriti linearno hitrost. Tip elektromagnetne indukcije, na vrtljivo gred je nameščen zobnik, zunanja stran pa je elektromagnetna tuljava. Vrtenje je posledica vrzeli med zobmi zobnika, dobi se napetost spreminjanja kvadratnega vala, nato pa se izračuna hitrost vrtenja. Senzor vrtilne hitrosti nima neposrednega stika s premikajočim se predmetom, na rob lopatice rotorja pa je pritrjen odsevni film. Ko tekočina teče, poganja rotor, da se vrti, optično vlakno pa oddaja odboj svetlobe ob vsakem vrtenju rotorja, da ustvari signal električnega impulza. Hitrost je mogoče izračunati iz števila zaznanih impulzov.